Zgodba v meni, razstava risb, Galerija Zapor, Koper, 2005.
Escape again, oglje na papir, 100×80 cm, 2005.
Zgodba v meni (The story is told ) je naslov, pod katerim so bile risbe s te razstave prvič predstavljene. Govori o zaključenem ciklu, o eni zgodbi kot celoti. Naslov Zgodbe daje seriji risb drugačen pomen. V prejšnji obliki/obleki je šlo za določeno zgodbo, povedano na določen način. Risbe so predstavljale posamezne točke in gledalca vodile po poti od začetka do konca. S spremembo naslova se rdeča nit razblini. Zdaj pripoveduje vsaka podoba svojo zgodbo, ni pa jasno od kod zgodba prihaja. Jo pripoveduje slika ali je slika tu le zato, da zgodbo gledalec poišče v sebi? Lahko si mislimo, da risbe izvirajo iz zgodbe. Upodobljeni motivi prihajajo iz soočanj v vsakdanjem življenju. Soočanj z mislimi, čustvi in občutki, ki se zbujajo v igri neposrednega doživljanja stvarnosti in spominov. Nekatere so kot zapisi iz dnevnika, v katerem je iztisnjeno pravkar doživeto občutje, druge so prepletene s kontemplacijo, ki že dlje časa čepi za obrvmi. Podobe nam kažejo tako neposredno avtoričino izpoved o njenih soočenjih, kakor nam jih v simboličnem jeziku razgrinjajo pred očmi. Skoraj kot prividi ali sanje vibrirajo na gladini negotovosti. Trdne simbolne konstelacije, ki igrajo predstavo, hočejo pripovedovati zgodbo, vendar na koncu obtičijo kakor alegorije v nedoločljivem prostoru. In seveda tudi neodvisne od našega časa. Predvsem pa neodvisne ena od druge. Vprašanje je, ali to predstavlja osvoboditev vsake podobe, vsakega soočenja. Osvoboditev se vsekakor zgodi, saj se, iz konkretne, in zato tudi vsakdanje, banalne zgodbe, izkristalizirajo naključni fragmenti. Naključni toliko, kolikor je naključno življenje.
Odkar sem si sam napletel zgodbo iz teh podob, se je ne morem rešiti. Nekatere risbe bi lahko brez slabe vesti zložil eno ob drugo v popolnoma smiselno zaporedje. Druge pa je moč postaviti kot vzporedne prostore, vizije, ki zgodbo spremljajo in predvidevajo. Zgodba, ki sem si jo napletel je tragična, tako kot je tragično vzdušje v risbah. Strah, samota, nekaj nežnosti in sproščenosti, potem pa spet krč, bolečina in kriki, zapuščenost in obup ter celo nekaj ciničnega humorja. Govori o človekovem boju s samim sabo, z blodnjami, ki ga vodijo od zaupanja v lastno pot in ne nazadnje s samim življenjem. To je zelo na grobo opisana zgodba, ki si jo najbrž lahko večina ljudi položi na svojo in to jo naredi splošno in vsakdanjo. V njej ni ničesar izjemnega, ničesar, kar bi spreminjalo svet. Vsakdanjost pa je vendar tisti najbolj statičen del vsake zgodbe. Izjemnost iz Povedane zgodbe, kjer je šlo za konkretno zgodbo, se na pričujoči razstavi spremeni v splošnost posameznih zgodb. Podobe se same po sebi dobesedno ne tičejo nikogar konkretno. Ali pogledano z druge strani, tista ista izjemnost se prestavi na izjemnost vsakega posameznega gledalca, ki se osebno spusti v svet podobe in v njej podoživi svojo lastno zgodbo.
Vasja Nagy
