ZAPIS ANAMARIJE STIBILJ ŠAJN OB RAZSTAVI Čudovito jezero v Mestni galeriji Šoštanj
NATAŠA TAJNIK STUPAR: ČUDOVITO JEZERO
Dokumentarna fotografija s portretom Nataše Tajnik Stupar, na kateri stoji v »svoji« krajini ob Družmirskem jezeru, jasno izpričuje njen motivni svet. Akademska slikarka in magistrica umetnosti nas vabi k Čudovitemu jezeru. Tu so živeli njeni predniki, tu je preživljala otroška leta in sem se vselej znova vrača. V naravi najde snov za ustvarjanje, hkrati pa je ta njena duhovna oaza, kjer v tihoti in zavetju prvinskega prisluhne svojemu notranjemu glasu. Fascinacija nad lepoto zunanjega sveta prebudi čustva in spomine ter jo vodi v miselno angažirana osebna stanja. Njeno jezero ni le kraj, s katerim je povezana, temveč tudi prostor introspekcije, refleksije in sporočilnosti. Zato se ne zadržuje pri mimetičnem prikazu, temveč ustvarja na presečišču med zunanjim in notranjim, objektivnim in subjektivnim, materialnim in duhovnim. Te odprte in občutljive relacije spreminja v samosvoja likovna dejanja. Zaznamuje jih izoblikovana postmodernistična, predvsem pa izrazito intimistična govorica, v kateri je pomembna izraznost barv, njihove sledi pa postajajo nosilke oblik. V jezerski krajini najde vse, kar jo v likovnem svetu zanima: barve, svetlobo, oblike, linije in strukture. S tem slikovno ravnino spreminja v zrcalo notranjega pogleda. Izseki iz izbranih naravnih okolij postanejo paysage de l’âme, pejsaž duše. Avtorska slogovnost namreč zajema tako ponotranjenost vsebine kot formalno obliko likovnega uresničevanja. Postala je kompleksna struktura, ki opredeljuje kakovost in edinstvenost njenih del. Kot pravi avtorica sama, skozi slikarsko materijo prepleta doživljajsko izkušnjo prostora z raziskovanjem motiva jezerske krajine skozi likovnost, pri čemer jezero postane alegorija najdene lepote v obstoječem.
Pripadnost prostoru in njegovo občutenje se odražata predvsem v njenem zanimanju za krajinski obraz, ki ga opazuje z različnih zornih kotov. V statičnem mediju slike ustvarja tektonski zapis, ki nosi sledi preobražanja, pomikanja, ugrezanja, prelamljanja in celo porajanja novih jezer. Notranji napetosti prostora še posebej sledi s potezo, s katero vzpostavlja oblike, hkrati pa z njo objektivizira koncentrat doživljajske, čustvene in vitalne energije. Stilizirano upodobljeno površje sestavljajo ploskve, zaznamovane z linijami različnih značajev, barv, smeri in intenzitet. Sestavljanje »zlomljene« narave je občuteno, slikarka pa se tudi v nenaravni konfiguraciji osredotoča na lepoto. Med organsko abstrahiranimi oblikami ima posebno mesto jezero kot prostor globine, ki kakor vakuum vabi k introspekciji, ob potopu vanj pa razkriva pravo bogastvo žlahtnih likovnih vrednosti.
Koloristično pestre slike se spogledujejo s fizično pojavnostjo sveta, z barvami, ki posnemajo naravo, in z zemeljskimi toni, vendar so s svojim energetskim potencialom, psihološkimi lastnostmi in sporočilno vrednostjo povezane tudi s slikarkinim notranjim svetom. Nanosi so čisti in intenzivni, v njih pa je zaznati nekaj fauvističnih »primesi«, ki se kažejo v ploskovnem nanašanju, barvni čistosti in odsotnosti plastične modelacije. Kljub temu se v nekaterih delih, gledano skozi tovrstno likovno optiko, uresničuje nekoliko umirjena barvna različica s posameznimi intenzivnimi, najpogosteje rdečimi poudarki, ki še posebej pritegnejo pozornost.
Da bi izbrano temo likovno izrazila čim bolj prepričljivo, Nataša izbira različne tehnike likovne vizualizacije. V vsaki od njih odkriva svojevrstne možnosti in razkriva moč njenega izraznega potenciala. Blizu ji je klasična slikarska tehnologija, pri delu pa uporablja tudi historične pigmente. Ustvarja v olju, pastelu, akvarelu in jajčni temperi, v najnovejših delih pa tudi v fresko tehniki. S tehnikami in izborom materialov izraža tudi svojo skrb za naravno okolje. Želja po doseganju samosvojih likovnih učinkov jo vodi v raziskovanje, eksperimentiranje in ustvarjanje po lastnih recepturah, pri tem pa ostaja zvesta svoji ustvarjalni in življenjski filozofiji. Kljub raznolikosti medijev ostaja njen izraz dosledno oseben, prepoznaven in predvsem intimen.
V akvarelu razkriva odločnost in moč poteze, ki na belini slikovnega polja najde eno samo, pravo mesto. V pastelu so dotiki magični, odzivni in reaktivni ter postajajo ključni oblikovalci celote. Debelina, intenziteta in tekstura nanosa suhega pastela so rezultat sodelovanja roke in podlage. Skoraj geološka plastenja barv, značilna za pastel, se pojavljajo tudi v kombinaciji olja in jajčne tempere ter ustvarjajo globine prizorov jezerske vode. Spodnji sloji ključno vplivajo na barvno atmosfero površine in njene teksturalne lastnosti. Vseskozi je prisotna skrb za fakturo nanosa, s katero slikarka dosega vibriranje barv in žlahtne mikrostrukturne učinke ter se tako znova poklanja naravi, tej veliki mojstrici struktur.
Motiv ugrezninskega območja prenaša tudi v fresko tehniko, na podlage, ki brez strogih robov učinkujejo organsko. S fresko, ki velja za eno najzahtevnejših in hkrati najtrajnejših slikarskih tehnik, avtorica ne ustvarja zgolj motiva, temveč odpira kompleksnejši simbolni dialog med umetnostjo, naravo in človekovimi posegi ter med trajanjem in minevanjem. Ta dialog je dodatno poudarjen z razstavno postavitvijo, pri kateri so freske manjših dimenzij položene na temno, krhko gmoto premoga.
Nataša Tajnik Stupar naravo preobraža v simbolne in sporočilne sfere ter klasiko spreminja v sodobnost. Njena krajina se ne konča na dinamičnem površju, ne z obrisom hriba na ozadju ali z zrcalom jezerske gladine. Nadaljuje se v tistem, kar je globlje pomenljivo, kar je izrečeno na poseben način in kar moramo začutiti, da bi razumeli.
Anamarija Stibilj Šajn

