Razstava ‘Lepota in samota’ v galerii Kvartirna hiša na Gosposki 3 v Celju

DONA PRATNEKAR

LEPOTA IN SAMOTA; zapis ob razstavi

Nataša Tajnik Stupar (roj. 1974 v Slovenj Gradcu) je samostojna ustvarjalka v kulturi in umetnosti. Je magistrica slikarstva, ki je svoj študij zaključila leta 2002 pri prof. Gustavu Gnamušu in dr. Jožetu Muhoviču na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Živi in ustvarja v Velenju, kjer ima tudi atelje in dela kot mladinska likovna pedagoginja, mdr. na umetniški gimnaziji likovne smeri Gimnazije Šolskega centra Velenje.  Opravila je tudi šolo za kustose SCCA Ljubljana, strokovni izpit za pedagoške delavce v šolstvu RS Slovenije in pridobila pedagoško-andragoško izobrazbo (PEF Univerza v Mariboru). Za šaleški tednik Naš čas piše kolumne v rubriki Alternator. Je ena od ustanoviteljev galerije Alkatraz na Metelkovi v Ljubljani, njena dela pa je najti v več javnih in zasebnih likovnih zbirkah v Sloveniji in tujini. Prejela je že več nagrad, za sabo pa ima skoraj 30 samostojnih razstav. Zadnja letošnja in postkoronska je v Galeriji Velenje. 

V okviru Umetniškega ateljeja Nataša Tajnik Stupar je zasnovala projekt Creative shelter / / Kreativno zatočišče za mlade umetnike v socialni stiski, ki aktivno deluje od leta 2017.

Nataša Tajnik Stupar ima za sabo dolgoletne izkušnje tako kot umetnica kot pedagoginja. Njeno delo temelji na raziskovanju in podajanju dognanj umetniške in likovne prakse, s čimer kaže tudi zavestno vpetost v svoje okolje. Drži, da kot slikarka deluje po principih klasičnega slikarstva, predvsem s poudarkom na risbi kot samostojni izrazni zvrsti. V praksi pa je znana, da pogosto pripravlja svoje barve iz čistih pigmentov, naj gre za olja, jajčno tempero ali akvarele, in da njena dela v mešanih tehnikah koreninijo v modernistični vizualni tradiciji.

In če je zelo uspešna z receptom za jajčno tempero, nam danes ponuja pogled tudi na svoje akvarele in gvaše. V svojem umetniškem delu se vsebinsko ukvarja s tematiko vode in njenim prvinskim elementom, prav tako je v ospredju njenega dela človek in njegova narava v okolju. 

Na trenutni postavitvi poleg manjših formatov prevladujejo tri večja dela v mešani tehniki na platnu, ki se plastijo od risbe z ogljem, podslikave z jajčno tempero, fiksiranjem in končnim detajliranjem z oljem.

Čeprav se zavestno odmika od vseh političnih tem, eno od del, naslovljeno Pismo sinovom, naslavlja ravno našo družbeno odgovornost do sveta, ki ga zapuščamo svojim potomcem. Iz živobarvno naslikane krajine v ozadju se vzdiguje zakloniščna arhitektura semenske banke rastlin, ki je na norveškem otočju Svalbard vdolbena v led in skalo, na platnu pa jo že dosegajo ožgana tla, ko globalno segrevanje doseže tudi najbolj severno permafrostno zmrznjeno zemljo. V zgornjem desnem kotu najdemo koordinate stavbe, na levem robu platna pa po principu Arecibo sporočila, ki so ga v obliki pikseliranega piktograma poslali v vesolje pred skoraj petdesetimi leti, prosojno mrežo z dizajnom človeške postave in njegovega DNK zapisa, ki človeštvo označi kot avtorja sporočila, prejemnika sporočila in tudi verjetnega krivca. Če pride do katastrofe, bo ta semenska banka edino, kar po ostalo zanamcem, črna skrinjica informacij genskega zapisa v upanju za ponovno razrast narave, kot smo jo nekoč poznali. 

Njena dela, tisto, kar je bilo videno in izkušeno, že več let stremijo k odmiku od akademske umetnosti in k osebnemu izrazu. Z njenim tehničnim razvojem se je tematika njenih razmišljanj ohranjala v ustaljeni metafori in svoji estetiki. Pri tem kot umetnica in pedagoginja poudarja, da »ustvarjalnost ni le enostavno kodiranje vidnih podob, temveč človekovo globje doživljanje sveta in časa, v katerem se nahaja.«

Zaradi postopka aplikacije barve njeni prizori vibrirajo, žarijo v svetlobi in odsevnosti vode, ki se tako kot njeno platno izkaže za nosilko informacij, ki se zrcalijo na vodni površini. Od enega motiva do drugega postane očitno, da ne gre za zbirko prizorov, da ta zgodba ni linearna temveč, da se v posamezni sliki cel svet dogaja hkrati: njena dela tako vzbujajo vtis večdimenzionalnosti in atmosfere, ki preveva mir ob vodnih virih. Ti svetovi so svetli, odprti in obenem polni čutne izkušnje.

Voda je že od samega začetka tesno povezana z življenjem, civilizacijo in kulturo Ravno Slovenija ima bogato tradicijo priznavanja vode kot posebno elementarno silo v vsakdanjem življenju človeka. Naše dežele so polne termalnih izvirov s svojevrstno zdravilno kemično sestavo. Znani so izviri žive vode, ki človeka poživijo, legende, v katerih je požirek vode pozdravil bolezen, slepoto, in še danes so znani tolmuni, v katerih so se včasih kopale vile.

 Nataša Tajnik Stupar se s svojim slikarskim kovčkom poda v naravo, se potopi v krajino in tu se pokaže še eno od njenih mojstrstev, namreč plein air slikanje na prostem. Plein air velja v Sloveniji za drugorazreden tip umetnosti, saj je po svoji naravi zavezan motivu krajine in s sabo težko nosi še konotacijo in navezavo na socialni in družbeni kontekst, h kateremu teži sodobna vizualna umetnost pri nas. Vendar pa v tem načinu pristopa k slikarstvu in opazovanju najdemo principe precej širšega vizualnega razmišljanja. Tako se avtorica s svojim vizualnim jezikom ravno v procesu slikanja na prostem približa družbenim vprašanjem: z lepoto in samoto, ki je tudi glavni kod in vodilni naslov njenega ustvarjalnega procesa.

Vsak kraj ponuja svojo emocionalno izkušnjo. Ima svojo atmosfero, vibracijo oziroma občutje. Tako lahko tudi bajeslovna bitja razumemo kot odsev razpoloženja, ki vlada na nekem kraju. V klasični rimski filozofiji in mitologiji je genious loci tisti duh oziroma bitje, ki varuje nedotakljivost nekega kraja, podobno kot deve iz vzhodnjaške mitologije. Gre za antični arhetipski koncept, iskanje oziroma zavedanje skrivnosti določenega prostora pa je rdeča nit umetničinega ustvarjanja. Slika z naslovom Skrivnost genius loci nam vizualizira to skrivnost, ki se kot žareča mavrica ali aurora borealis razpne preko platna. Prevladujejo jasna, močna barvna polja, bližajoče se linije v ospredju pa peljejo pogled proti obali, ki stoji na mestu horizonta. Po modernističnih principih nam krajina ponudi le asociacijo na perspektivo, celoten motiv pa je okvirjen z abstrahiranim rastlinjem, ki se kot gledališke zavese guba ob straneh. Genius loci kot duh oziroma občutje je stilizirano in metaforično izražen z valovito črto in nakazanim žarčenjem. Povezuje robove platna oziroma prizora od robov rastlinske zavese kot nekakšno varovalo na vratih, da se ta ne zaprejo ali odprejo preveč. Skoraj, kot da moramo nekoliko pripreti oči, če hočemo zaznati nekaj tako subtilnega, kot je genious loci. 

Natašo Tajnik Stupar kot raziskovalko in pedagoginjo vodita radovednost in eksperiment, tako v uporabi pigmentov kot različnih voda za slikanje, iskanje primernih krajev, na katerih se lahko um spočije in odplava. Ravno ko se sreča z žalostnim stanjem naših voda in okolja, njene slike prevzamejo vlogo očiščevalca. Kot avtorica se zaveda minevanja in nestalnosti naravnega in emocionalnega sveta, v procesu ustvarjanja pa se potolaži in spočije. Kompleksnost kompozicije omogoči miselno sprostitev tako ustvarjalki kot gledalcu, lahko bi rekli, da na neki ravni izkušnje očisti tudi prostor, po katerem je motiv povzet.