Biodiverziteta, zdaj! Galerija PLEVNIK – KRONKOWSKA

Naravne katastrofe, povezane s klimatskimi spremembami, krčenje naravnih habitatov, nesmotrno širjenje urbanega prostora, intenzivno izkoriščanje naravnih virov, regionalni in globalni konflikti, diktat netrajnostno naravnanega kapitalizma in okosteneli miselni vzorci, so zgolj nekateri od dejavnikov, ki dokazujejo, da smo se znašli na prelomnici, ko lahko dobesedno opazujemo svet, ki izginja pred našimi očmi.
Prav slednje služi avtorici kot problemsko jedro študijskega projekta, kjer na likovni ravni raziskuje in osvetljuje problematiko izginjanja biotske pestrosti ter z njo povezanimi vprašanji ohranjanja tradicionalnega okolja in samooskrbe. Soočeni smo z drobnimi, intimnimi pripovedmi nekega domačega vsakdana, ki še vedno podzavestno oblikuje individualno in kolektivno idejo samoniklega, pristnega.
Tako nastali likovni zapisi, ki so po tehnični plati raznoliki (risbe, kolaži, mešane tehnike na platnu), skupaj tvorijo mrežo razmišljanj o duhu prelomnega časa v katerem živimo. Po likovno-formalni plati avtorica opazovalca nagovarja s klasičnim (post)modernističnim likovnim besediščem, ki ga oplemeniti s sodobnimi vizualnimi podobami. Pričujoča likovna dela na pomenski in problemski ravni tvorijo presečišče klasičnega in sodobnega. Prav presečišče predstavlja napetost, ki drži ravnovesje likovnih del kot celote. Žanrski motivi, tihožitja, oboji motivi banalne vsakdanjosti, z drobnimi avtoričinimi likovnimi intervencijami (uporaba pripisov in kolažev), premaknejo težišče od primarnega, vizualnega nivoja branja, k simbolni ravni ikonografskega tolmačenja. Razumevanje del pa tvori vozlišče likovnega – narativnega.
Sporočilo ustvarjalkinega rokopisa, ki »nedolžno« preži na polju upodobljenega, je sestavni del likovnega, skupaj s kokoni, v katere so ujete podobe rastlin, z izseki/preseki podob, z genetskim zapisom in prepoznavno avtorsko maniro. Obenem pa ga presega, saj poglobi pozornost od idiličnega k političnemu. Ta prehod je mehko vsiljiv in izvrstno zrcali postopno izgubo naravnega okolja, ki nam omogoča preživetje. Zato bi lahko sporočilnost razstave dojeli izrazito družbenokritično ter ga strnili v poslednji stavek Voltairovega Kandida: »čaka nas vrt«.

Matija Plevnik