ECCE HOMO, Galerija Alkatraz, Ljubljana, september 2015
Nataša Tajnik Stupar je ena izmed umetnic, ki je v začetnih letih grajenja identitete Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto, še kot študentka, v njem našla ateljejski prostor. Nekaj let je aktivno sooblikovala umetniško dogajanje na metelkovskih tleh. Med drugim je bila ena izmed iniciatork ideje nastanka Galerije Alkatraz (1997), ki sta jo v duhu artist-run prostora v prvih letih skupaj z Boštjanom Drinovcem tudi vodila.
Nataša Tajnik Stupar se tokrat kot umetnica po več kot desetletju z razstavo ECCE HOMO vrača v prostore z začetka svoje umetniške kariere. Ecce homo je eden od najbolj razširjenih motivov v zgodovini likovne umetnosti, ki se je začel pojavljati od 9. In 10. stoletja. Besedno zvezo “Ecce homo” oz. “poglej človeka” je izrekel Poncij Pilat, ko je s trnjem kronanega in že prebičanega Jezusa Kristusa pripeljal pred sovražno in podivjano množico. V sodobnejšem času, posebej v 19. In 20. stoletju, ko se sakralna motivika v umetnosti ni več pojavljala, so umetnice_ki motiv povezovali s trpljenjem in ponižanjem ljudi v vojn in drugih izkoriščevalskih ter zatiralskih situacijah. Tudi Nataša Tajnik Stupar je za svojo samostojno slikarsko razstavo v Galeriji Alkatraz uporabila isti naslov. Podobno tudi njo bolj kot zgodovinsko upodabljanje motiva likovno zanima vsebinska plat.
Umetnica gradi slikarske prostore s pomočjo linij, barve in z vnosi sodobnih vizualnih podob. Sama linija je bolj izrazita, vendar je celotna slikovna površina kompaktna in uravnovešena, kar daje slutiti, da gre za občutljiv odnos do slikovne podlage in kompozicijskih danosti. Struktura slikarske površine določa razporeditev in razmerje posameznih elementov slike. likovni umetnosti je struktura slikarske površine način, na katerem se gradi celota slike, ki, formirana s povezovanjem delov, odstira vidne procese pri nastanku umetniškega dela. Pri opazovanju umetniških del se od modernizma naprej ne gleda več zgolj površine slike. Umetnina je umeščena v širši kontekst, ki zaobjema večplastnost gledanja. Plasti gledanja dvodimenzionalne površine odpirajo več prostorskih možnosti, ki so strukturirane in usmerjajo pogled gledalca. Slikarski posegi razbijajo determiniranost slike in poudarjajo komponento spontanosti in neulovljivosti, ki je pri Nataši Tajnik Stupar poosebljena v zunanjosti, v tistem drugem, nedoločenem. Vizualna metaforika v sebi skriva bogatost intimnih subjektivnih pogledov in doživetih trenutkov. Če se prepustimo tem trenutkom, se nam odpro vrata v intimen svet, v katerem niso več pomembne banalne vsakdanjosti, čas teče drugače in svet pred nami dobi nov smisel.
Umetničine slike so kot zapisi vsakdanjega življenja in soočanja z mislimi, čustvi in občutki, ki se prebujajo iz neposrednega doživljanja realnosti. Gledalec_ka jih lahko bere kot dnevniške zapise, zgodbe, osebna izrekanja, opredeljevanja, čutenja in kot umetničinega odnosa do prostora in časa. V delih so združene avtonomne slikovne celote, v katerih se odpirajo “realni” prostori, ki izhajajo iz notranjih vzgibov umetnice ki niso nekaj naključnega, impulzivnega, temveč skrbno načrtovane in premišljene poteze in oblike, v katerih se skrivajo doživetja človekove biti. Slavoj Žižek je na začetku svoje knjige Kuga fantazem zapisal, da je svet materialne zunanjosti ponavadi ves čas ne-skrit odsev »nezavednega zunaj«. Na isti način slikarka prebija opno med notranjim in zunanjim dojemanjem realnega.
Ob razmišljanju o aktualnosti slikarstva se vselej porajajo in ostajajo odprta vprašanja. V iskanju odgovorov nanje dobimo občutek, da se sodobni umetnik_ca težko spoprime z razlogi za obstoj klasičnih slikarskih pristopov in tehnik v sedanjem času in prostoru. Prav tu pa nam Nataša Tajnik Stupar ponuja prepričljivo motrenje slikarjevega notranjega občutenja in osebnega odnosa do sveta.
Jadranka Plut