Evolving! My dear water, Galerija ArsIn, Velenje, 2010.
Milena Koren Božiček
ZAKONITOSTI RAZVIJAJOČE SE SLIKE
Nataša Tajnik Stupar je v slovenskem slikarstvu aktivno prisotna od leta 1995 v akcijskem problematiziranju vprašanja slikarstva kot umetniškega, socialnega in tehnološkega procesa, še preden je ta že proces umetnosti. Ukvarja se s konceptom work-in-progress, dela v nastajanju, razvijanju, ki se potemtakem seveda razume kot usmeritev v nove vrste končne forme in v tej smeri odprto sprejema tudi procese uresničevanja konkretnega dela ali postopka kot stopnje na poti h končnem umetniškem artefaktu. Procesualnost slikarskega ustvarjanja je njena kreativna premisa, ki ji omogoča veliko različnih korakov, postopkov in načinov prenašanja kreativnih aluzij v različne kreativne medije. Pri Nataši Tajnik Stupar so vsi postopki vezani izključno na slikarstvo, predvsem v miselnih, ročnih in tehnoloških praksah. Kreativna ustvarjalka se je po formalnem izobraževanju še dodatno izšolala predvsem v slikarskem mediju. Slikarstvo je v njenem pogledu več kot samoumeven in osveščen mehanični slikarski avtomatizem. Za slikarstvo se je odločila po temeljitem preiskovanju in tehtanju ter samoanalizi svojega inspirativnega hotenja in cilja. Pluralnost in kompleksnost v sodobnosti izkorišča za poligon svojega slikarskega raziskovalnega mreženja. Tajnik Stuparjeva se mu posveča na več nivojih v samozaupanju in zaupanju v tiste možnosti, ki jih vidi v njegovih učinkih in kompleksnosti: barve, procesualnosti slikarskega postopka, konstrukcije in dekonstrukcije v sliki, strukturalnosti, lazurnosti in zaprtosti slike, umetnostnih vprašanj, nizanja ponavljajočih podob, prekrivanja in odstiranja podob.
Obisk v ateljeju slikarja je vedno odkritje, ki pa ga ne doživi vsakdo. In ker je delo z ustvarjalci privilegij, ki ga seveda moramo tudi pošteno odslužiti, smo sicer med posebnimi izbranci, ki pa izbrano delo tudi pošteno opravljamo. Privilegij pa se spremeni v odprtost za javnost, ko v skupnem delu z ustvarjalcem, na razstavi svojo in ustvarjalčevo intimnost odpremo »vsakomur«. Zgodba med ustvarjalcem in izbrancem (kustosom, ko gre za razstavo, in kritikom, ko gre za ubeseditev ustvarjalčevega dela) se začne v ateljeju.
Atelje Nataše Tajnik Stupar obiskujem redno vsaki dve leti, včasih tudi pogosteje. Običajno so motiv za obisk nove teme, tehnike ali tudi naključni obiski.
Naključni motiv pa se poraja avtorju kot izziv, ki ga zaradi vznemirljivosti motivira k raziskovanju in privede do raziskovalnega sklop ali ciklusa. Odkrivanja potekajo na več ravneh. V zadnjem sklopu oziroma ciklusu v nastajanju se tematsko razvijajo figure kot zarodki, iz tega se rojevajo tudi v slikarskih skicah in slikah v tehnikah pastela in jajčne tempere ter prevladujočega števila tehnike akvarela, v ohranjanju klasičnih oblik slikarskih tehnik in z razvijanjem barvnih spektrov po klasičnih postopkih ustvarjanja in mešanja barv.
Slike so grajene stopnjevalno, z dodajanjem in odvzemanjem barv, s katerimi ustvarja podobe, ki so si variantno enakovredne tako v oblikovnem kot tudi tehnološkem raziskovanju medsebojnih odnosov med idejnimi, tehničnimi in tehnološkimi elementi.
Ideje so vedno skrite in vegetirajo v ozadju, dokler se čopič ne dotakne platna in ne eksplodira pridržana energija. Takrat je odprta pot za izliv. Ta bi bil brez barve suhoparen in produkcija asketska. Barva primarno odpre linijo tehnološkim akcentom, ki jih Tajnik Stuparjeva spretno vključi v svojevrstno lazurno nemirnost plastenja slike. Nemirnost in samokritičnost jo izzivata predvsem k tehnološkim novostim, ki pa odpirajo nove funkcijske možnosti. To zagotovo ni statična slika, dinamično stopnjevanost nanašanja barv v nizu kadrov, ki se zdijo ponavljajoči, če jim naklonimo le bežen pogled. Ko pa se poglobimo in zatopimo v njihovo shemo in strukturo, se nam razprejo vznemirjajoči kadri. Iracionalni kadrirajoči prostor vzpostavlja dinamiko slike. Če pa ta v naslednji sliki skuša postati preveč enakovredna in podobna prejšnji, že nastopi priložnost odvzemanja nasičenosti predvsem centralnega dela slike, ki mu hitro najde možnost odvzemanja, in tako slika nastaja še po obratni poti gradnje. Sliko včasih prekrije s potezami, ki ustvarjajo iluzijo praznine in jo razgrajujejo. Zbali bi se lahko, da se bližamo koncu. Odstranjevanje slikarskih postopkov pastoznejših plasteh pa je le novi postopek gradnje slike. Vidna prisotnost postopka in spet prepoznane poteze čopiča so dragocen didaktičen prikaz slikarskega ustvarjanja. Didaktičnost se spontano odraža v slikarkinem delu kot avtorefleksija njenega drugega dela kreativnega duha, ki ga razdaja mladim kandidatom za umetnike v profesorski vlogi na velenjski umetniški gimnaziji.
Navidezna radikalnost v slikarstvu se že v barvnem spektru prelevi v inovativnost, oboje pa cilja k rezultatu, da je slikarski modernizem zelo kompleksen in da se kompleksnost še razširja s specifiko in preciznostjo posameznih slikarskih vprašanj. Več kot jih je nastavljenih v označevalnih simbolih, več inovativnosti in kontemplativnosti lahko v njih odkrivamo. Kontemplativnost je sugestivna in v primeru zadnjih slik Tajnik Stuparjeve se pojavnost centralne osredotočenosti vse bolj vizualizira v konkretnosti oblik. V sliki Brez naslova, 2009, je polaganje strukturalnih potez in pasov nadaljevanje slik vodnih gladin, ki so začenjale razvoj horizontalnih tendenc in pojavljanja oblik vodnih prebivalcev na fluorescenčni pigmentni podlagi. Slika Ribje oko, 2010, se razpira v spoštljivem principu zlatega reza in klasičnega monetovskega formata. Tako, kot se vidno v sliki Ujeta, 2010, razpre v figuralno silhueto, ujeto v mrežo barvnih struktur in zaprtosti centralne forme, pa se v nekakšni uravnoteženosti in čutni mehkobi staplja z osnovnim rastrom slike. Figura se v čutni formi navezuje s subjektom, naslikano telo odraža občutje in oblika je odsev občutja doživljanja. Abstraktno v figuraliki je transformirano, ni pa transformirano občutje, ki le prehaja iz enega v drugo, vedno pa je avtentično osebno.
Ustvarjanje, vzdrževanje ideje in energijskega naboja uresničevanja v slikarski potezi, strukturi in barvi Tajnik Stuparjeva odkriva z osebnimi poudarki na poglede in usmerja v možnosti, kako na več načinov gledati in ugledati razvijajoče se slike kot likovni dnevnik svojega in občečloveškega spektra.