EPK Maribor 2012, Tris razstav: Nataša Tajnik Stupar- Jaz sem tvoj šesti čut, Muzej Velenje, 2012.
Analogije med lokvanjem in človekom se bogato razraščajo; njihov magnetizem izpričuje religiozna, kulturna in umetniška vrednost v različnih kulturah. Feel radioactive, moji ljubljeni lokvanji (2012) je umetnica naslovila slike okroglih formatov izrazitih, kričečih barv. Radij na obrazih lepotic v začetku prejšnjega stoletja je pomagal k bleščavi polti – urbane, skoraj fluorescentne barve lokvanjev Nataše Tajnik Stupar izražajo sorodno usodnost te privlačnosti. Njihove svetle barve, intenzivno nasičene s pigmenti, oko zlahka privedejo do radovednosti in estetske vznemirjenosti, a istočasno sprožajo prikrit alarm – ista stvar je lahko strup in eliksir. Protislovja so vedno dvoumna – od tod njihov čar.
Na sliki Sestri (2010) so okroglasti listi lokvanjev, ne pa tudi cvetovi, in ženski figuri, ena v naročju druge. Usodnost se tukaj manifestira drugače – ne skozi labilnost človekove naklonjenosti bleščečemu svetlikanju, sevanju, ki korenini v bitjih božanske in kozmične narave, ampak v druge vrste potrebi racionalne, znanstveno preračunljive družbe, kot se razkriva v ideji o ”profilu“ posameznika, ki naj človeka (pred)določa in jamči njegovo istovetnost. Nekoč so poslikave na koži, tetovaže, prstni odtisi bili poroki za identifikacijo in prepoznanje. Danes tehnologije analize zaporedja DNK omogočajo digitalno obravnavo in določanje visoke stopnje ujemanja. Večdimenzionalni prostor človeka pa se v vsej enkratnosti postajanja in polimorfnosti součinkovanj zdi vedno skromnejši in enodimenzionalen. Preprostost reprezentacije zadobiva bistveno vlogo in predstavlja še enega v nizu simptomov skrajne materialistične družbe.
Tudi najbližji sorodniki so si genetsko različni. Sestrski DNK prstni odtis si je med seboj podoben, pa vendarle ne istoveten. Na risbi Catch my DNA fingerprint (2011) je pospremljen z otroškim nejeverno začudenim zrenjem v lastne dlani, kot odmev in dobeseden prevod naslova. Sliki Sestri (2010) in Ponižnost (2010) se neposredno navežeta na reprezentacijo DNK prstnega odtisa. Togo ju zamejujejo trakovi s ponavljajočimi in izmenjajočimi prečnimi zgostitvami barv. Barvna situacija v kombinaciji z linijo je formalno blizu ”abstraktnemu kolorizmu“, le da, skupaj s prepoznavnostjo vijačnic, vzdržuje pomenski naboj – zvezo s sodobnim znanstvenim razumevanjem človeka, tudi v odnosu do kozmosa. Sredobežni pasus na obeh slikah se interpretativno odpira v smeri vrtinca, galaksije, črne luknje.
Slika Ponižnost pripoveduje o svojem naslovu. Figura izvede radikalno gesto priklona, z rokami, iztegnjenimi predse, se s čelom dotika tal. Telo se zgrudi pod silo kombinacij in vesolja, a ostaja čvrsto in napeto. Preddoločenost pritiska z obeh strani, a s skrajno leve vase zgoščena gmota vijačnic v svoji amorfno kaotični zmesi dovoljuje postajanje drugačne vrste.
Figuro plavajoče pokrčenih nog na sliki Ujeta, plavajoča si (2010) so kratke, odsekane linije ujele v mrežo. Tukaj se simbolika intenzivno giblje med neustavljivo željo po svobodi in ujetostjo v univerzalne zakonitosti. Zlahka si predstavljamo ujeto kot prosto plavajočo. Vodnat karakter slik ni brez globljega pomena – vrača nas k vodi kot izvoru in nujnemu elementu življenja, kar je prisotno skoz vsa razstavljena dela.
Znanstvena zanimanja avtorice kažejo reflektirano in kritično slikarsko pozicijo. Njene slike se sprašujejo o temeljnih vprašanjih življenja, vlogi ljubezni, prenašanju ne le telesnih, ampak tudi nadčutnih vzorcev preko potomcev. Kot pojasnjuje umetnica: »Zanima me proces “naključne” drugačnosti. Čeprav se med mejozo genski material reducira, postane po oploditvi spolnih celic znova celota, sestrsko drugačna.« Slika Mejoza (kopalke se umivajo) (2012) ženske figure umesti v vodo in z aktom umivanja poudarja čistost, prikliče misel na vlogo obrednih umivanj in kulte plodnosti. V ozadju je podoba mogočne mejoze » … skrite priprave za reprodukcijo življenja nas ljudi v nova živa bitja; s pomočjo ljubezni, ki nas s “hormonsko slepoto” privede do ustvarjanja in bolečega porajanja življneja. Love is blindness.« (Nataša Tajnik Stupar). Dogaja se v vodnem okolju, kar še stopnjuje metamorfozo premen človekovega življenja skoz potomce in nedoumljivost križanja značilnosti.
Prvi prostor človeka je tekoč. Čvrsta telesna povezanost z materjo nas pripravlja na rojstvo v konkretno stvarnost, kjer bo prst nadomestila tekočino, plavajoče lebdenje pa nenehno napetost privlaka med zemljo in soncem. Projekcija občudujočega pogleda na rahlo pozibavajoče cvetove lokvanjev vzdrami estetsko zadovoljstvo. Slednje se verjetno oplodi s spominom telesa in vanj vpisanih stapljajočih, nerazločenih občutij, morebiti željo po odvezavi od privlačnosti zemlje in premestitvi v okolje, v katerem lahko telo vsaj za trenutek odmisli težo lastnega telesa.
Petra Kapš
Mejoza (kopalke se umivajo), jajčna tempera na platno, 170 x 172 cm, 2012.
