Likovni kritiki izbirajo, Društvo slovenskih likovnih kritikov, Cankarjev dom, Ljubljana, 2009.

Izbor: Milena Koren Božiček; avtor: Nataša Tajnik Stupar

Odprtje: ponedeljek, 16. februarja 2008, ob 13. uri

ZGODBA V PROSTORU
Postmodernistična krajina in intimni interjer sta raziskovalna prostora Nataše Tajnik Stupar. Med njima spleta, prepleta in niza nezavedne upodobitve osebnega razmišljanja, dialoga s seboj in vizualnega posredovanja svoje zgodbe. Povezovanje minulega in sedanjega ikonografskega jezika je spontano in se razvija. Že uporabljene in ustaljene oblike ohranja kot posebnost osebne ikonografije ali pa te zorijo kot njeno življenje. Tako so se falične forme razvile v mogočne dvojne vijačnice (DNK) kot slikovni dnevnik intimnega prepoznavanja. Horizontale in vertikale so močneje poudarjene. Oblikujejo prostor bivanja.
Vse od teoretikov senzibilnosti razsvetljenstva do intuicionistov iz Bloomsburyja je pojem lepote omogočal, da so idejo, po kateri je estetsko vrednotenje predpostavljalo neke vrste gledanje, jemali bolj ali manj samoumevno. Obstajajo razlike med slikovnimi in jezikovnimi reprezentacijami, ki spodbijajo samo čisto slikovnost jezika, toda na ravni besedila razlike izginjajo. Velikokrat se pri interpretiranju slikovnega zgodi, da ga suvereno metaforiziramo z branjem. V tem segmentu se za opredelitev umetniškega nominira samo, če se je v tekstovnem in slikovnem, kot je zapisal Barnett Newman, povzpelo nad slovnico in sintakso. Pojmovanje umetnosti in umetniškega dela je posledica nekega duhovnega stanja ustvarjalca. Zato je najpomembnejše dojemanje vsakega dela zunanje dejstvo, ne pa slovar primerljivih imen in njihovih artefaktov v minuli ali sedanji dobi. Vsakega (posameznika, delo, opus) moramo razumeti na umetniku približan način ter ne kot sosledje časovnega in skupinskega opredeljevanja.
Umetnost na določeni stopnji predstavlja osrednjo transformacijsko vlogo v postopkovnem procesu. V moderni umetnosti postane umetnost objekt samega sebe. Moderna umetnost pa ni časovni kazalnik današnje situacije; bolj prepričuje o tem, da jo zamenjuje postmoderna, ki priznava odprtost. Možnost razvijanja skromnih značilnosti v celostno igro oblik Tajnikova izkoristi tako, da se različno razpoznavajo na formalistični, ornamentalni, geometrijski, stilizirani, simbolni ali na shematični ravni. Izhajajo iz čutnega dojemanja ozračja, ne zgolj nepristranske radovednosti o podobi sveta ali same ustvarjalne reakcije niti zato, da bi izzvali zgolj prijetne iluzije. Abstraktnost avtorica zaznava na specifičen način in jo prenaša v nova sporočila. Pri vseh teh prenosih ni pomemben materialni obstoj, temveč dejstvo, ki ga opravljajo ali ki so mu sporočila podrejena.
V sliki Napredni, zmagoviti, nepremagljivi je Tajnikova združila pluralizem dinamičnosti dogajanj, ki razodevajo njen odnos do obdajajočega sveta in odziv nanj, na svet, v katerem je nastajala njena osebna zgodba. Optika prostora je razprta, silnice pa se razprostirajo v vse smeri. Barve so najmočnejše in jo podžigajo v resničnem trenutku. Prehajajo meje nanizanih okvirjev, ki so opazni, vendar ne preveč obvezujoči. Vertikalne dvojne vijačnice so nosilke osrednjega dogajanja in motivacije gledalca, ki ga v prosojnih barvnih nanosih povezujejo z vsemi prostorskimi globinami ter tako ustvarjajo harmonični prostor in stabilnost pozicije. Tako kot so v naravi lepi živi organizmi (rastline, živali …) ter atmosferski in nebesni pojavi
(padavine, sonce …). Tovrstna lepota je v umetnosti razumsko razmerje do upodobitve vzorca, zato je narava neke vrste umetniški model. V interjerjih pa sta predvsem slikovita forma in počutje merili, po katerih vrednotimo lepoto prizorišča. Prizorišča primerjamo med seboj.
Slikovite prvine v posameznih interjerjih so razporejene v prostoru kot rezultat človeškega oblikovanja in senzibilnosti, v naravi pa so slikoviti prizori ustvarjeni analogno kompoziciji interjerja. Slikovitost narave in interjerja Tajnikova spretno loči in njune posebnosti poudari ter oblikuje novo prizorišče. Prizorišče pa je del narave ali interjerja v določenem vidnem polju in v vseh njenih razsežnostih. V njih se udejanjajo čustva, misli, občutki in vrednote, ki so združeni v smiselne objekte ustvarjalne kulture.
Tako zasnovane slike so kulturni artefakti, ki jih je pogosteje treba interpretirati, da bi jih lažje doživeli in razumeli z vsemi pomeni, ki jim pripadajo. Vrednost sega onkraj sprejemanja njihove čutne pojavnosti. Umetnost je v vsej svoji svobodi, v svojih konceptih in občutkih evolucijsko sredstvo najvišje stopnje tako za čas, v katerem je, kot tudi za čas, v katerem bo treba preživeti.
Milena Koren Božiček