MED TELESNIM, TORA BORA, KOROŠKE GALERIJE LIKOVNIH UMETNOSTI, 2003.

V kompozicijsko poenostavljeni strukturi slik izstopajo poudarjeni elementi figure, ki nas asociativno napeljejo do silhuete zakrite ženske figure, ki v imaginariju Zahoda pooseblja islamsko žensko. Zakrivala predstavljajo eno od najbolj dominantnih, tudi medijsko podprtih podob muslimanske ženske. Vendar moramo biti pri pripisovanju pomenov, ki jih zakrivala lahko nosijo previdni. Kot opozarja antropologinja Nancy Lindisfarne, ki je med drugimi arabskimi deželami opravljala terenske raziskave tudi v Afganistanu, razprave o zakrivalih islamskih žensk na zahodu pogosto služijo zakrivanju lastne neenakosti (med spoloma), v podporo ideologije imperializma ter kot politično orodje.[1] “Retorična moč podobe je v njeni izpraznjenosti: vse je odvisno od tega, kdo opisuje fenomen zakrivanja, za koga in s kakšnim namenom.”[2]

Silhuete figur (zakritih ženskih teles) znotraj likovnega prostora slik Tora bora so nosilke prav takšne izpraznjenosti, kamor gledalec lahko investira asociativne pomene v odvisnosti od lastnih nazorov. So podobe žensk, dvojno “drugih” iz perpektive zahodnega gledalca, nepoznanih, anonimnih, žensk brez glasu, ki bi segal onkraj njihovega intimnega sveta. Vzbujajo radovednost po spoznanju neznanega, po razkritju skritega, po razkritju  zgodb in življenj tistih teles, ki se skrivajo za njimi. Telo, na Zahodu nenehno razgaljano, brez skrivnosti (morda zato tudi brez prave draži), obstaja v tem svetu za druge le na način fantazmatskih predstav. Zakrito telo kot objekt fantazme Zahoda, kot poslednja trdnjava skrite (in zato še skrivnostne) intimnosti.

Na tem mestu se pomudimo še ob sliki z naslovom Matrix, ki je “abstrahirana odslikava fiziološke oblike in vsebnosti (praznine?) človeške maternice – z barvno situacijo v živem in pestrem barvnem kodu”(N. Tajnik). Maternica kot simbol izvora življenja in sveta, predstavlja ključni telesni organ ženske identitete. Je tudi točka bistvene razlike v opredelitvi spola, zaradi svoje reproduktivne funkcije pa tudi eden izmed ključnih (fizioloških) razlogov drugačnega občutenja lastnega telesa in telesnosti, ki iz žensk (poleg družbeno konstituiranih pomenov spola) delajo realno drugo. Maternica je prav tako kot vagina zakrita pogledu (za razliko od vidnosti penisa, ključnega organa moške spolne identitete), pa vendar v svoji  zakritosti, ne-vid(e)nosti predstavlja univerzalni, neovrgljivi atribut ženskega telesa.  Razkrita podoba maternice, ki se kaže ob podobah zakritih silhuet ženskih teles[3] obrača optiko pogleda na telo ženske. Ne le moški, tudi ženske na Zahodu percepirajo podobo zakrite (islamske) ženske kot drugo s hiearhične pozicije lastne superiornosti. Podoba maternice pa je (pod zakrito ali razkrito kožo) podoba iz  notranjosti slehernice in zanika takšno razlikovanje.

Nekateri detajli, ki jih najdemo na slikah Tora bora – vzorci vezenin, vzeti iz tradicionalnih (evropskih) krstnih oblačil novorojenčkov, nato ornamentalni elementi, ki oblikujejo šilasto obliko prazgodovinskega orodja, ki je hkrati tudi oblika vulve (na sliki “Bitka”) in jih je umetnica namerno umestila v sliko kot atribute žensk, še dodatno povečujejo asociativno moč podob.

V kontekstu obravnave dela Nataše Tajnik tudi ne moremo mimo barvne situacije njenih slik. Sama opaža bistven premik glede na prejšnji cikel “Slika – sito podob”, ki predstavlja pravo nasprotje ciklu Tora bora, kar je razvidno iz primerjave barvne situacije slike Matrix (neposredno izhajajoče iz prejšnjega cikla) in ostalih slik novega cikla. Od močnega kontrasta barv in črnih figur (slika Bitka) preide na sliki Tora bora in Tora bela na oba skrajna konca barvnega spektra.  Področje črnine je področje teme, strahu, praznine;  belina na drugi strani vzbuja občutenje diametralno nasprotnih občutkov, svetlobe, upanja, neskončnosti. V obeh se vzdigujejo podobe figur, skrivnostnih, statičnih, čakajočih; pričajočih o obstoju (še) nerazkritih in nepoznanih  intimnih usod človeškega sveta.

Katarina Hergold