Re- vizija, izbrana dela 2000- 2013, Galerija Velenje, 2013.
V navezi
Razstava Re-Vizija je zasnovana kot pregled preteklega ustvarjanja Nataše Tajnik Stupar, vendar že naslov, ki ji ga je nadela avtorica, govori o tem, da ne gre le za nazaj usmerjen pogled. Z roba prihodnosti zremo tudi naprej. Eden od razlogov za postavljanje pregledne razstave je lahko zaključek nekega obdobja, vendar v tem primeru temu ni tako. Bolj gre za prikaz kontinuitete ukvarjanja z nekaterimi temami, simboli in oblikami. Tudi vprašanju razvoja, kot nekakšne hierarhične strukture, ki sili od manj k bolj, se z lahkoto odrečemo. Seveda je mogoče v deset in več letnem ustvarjanju opaziti spremembe tako v formalnem kot tehnično-tehnološkem pogledu. V obeh lahko začutimo samozavestno odmikanje od akademskih okvirov in stopanje po lastni poti raziskovanja in zrelega izražanja. Toda mar ni to lastnost vsakega radovednega duha? Mnogo bolj pomembne so premene vsebinske plati. Oziroma kako malo se je vsebinsko jedro spremenilo v vsem tem času. Rek, da slikar celo življenje slika eno sliko, lahko brez zadržkov uporabimo prav za njeno delo. Čeprav so motivi različni, se ves čas gibljemo v eni zgodbi. Le z različnimi besedami se pripoveduje in kaže z različnih strani. Ta slika ni zbirka prizorov in tudi zgodba ni linearna. Lirično izražanje, ki je ena od najbolj stalnih lastnosti dela Nataše Tajnik Stupar, ustvarja vtis potopitve v večdimenzionalen svet, v katerem se vse dogaja hkrati. Po eni strani so njene slike barviti vrtovi, v katerih si človekova duša spočije in se prerodi v njihovih izvirih, po drugi pa v njih najdemo vsakodnevne skrbi intimnega soočanja posameznika z zunanjim svetom. V dualistični igri med Erosom in Tanatosom čustveno zmaguje prvi, čeprav eden brez drugega nimata miru. No, skupaj tudi ne.
Mitološki simboli se nanašajo na arhetipe, ki jih lahko vsakdo, ali vsaj večina med nami, posvoji. Eden od njih, pomemben za umetničino ustvarjanje, je kolo življenja. To je krog neprestano ponavljajoče se rasti in propada, nastajanja in izginjanja, reprodukcije in smrti. Kolo, ki ga na tej razstavi lahko v eni varianti vidimo na sliki Cirkus (2000), je praizvor za motiv mandorle, ki se vztrajno pojavlja na slikah skozi vsa ta leta. Veliki krog na tej sliki je sicer razdeljen na osem segmentov, ampak njegova druga varianta z vrisanim šestkrakim cvetnim vzorcem prihaja iz stare ornamentike; to varianto lahko še danes zasledimo v ljudskem izročilu. Mandorla je en krak takšnega cveta. Tudi z odsotnostjo celotnega kroga lahko ob samo enem kraku še vedno sledimo življenjski zgodbi rojstva in smrti, ki jo nosi kolo življenja. Mandorlo v umetnosti najpogosteje prepoznamo kot simbol prehoda, kot vrata, ki ločujejo naš svet od onostranstva. V krščanstvu, na primer, se Kristus skoznjo prikaže iz nebes, v poganskem izročilu – preprosto povedano, ne da bi se s tem kakorkoli okrnila zapletena simbolika – pa se ta oblika najbolj neposredno povezuje z vagino. Še mnogo bolj zgovoren je izvor mandorle, če ga povežemo s srednjim poljem vesicae piscis, ribjega mehurja, ki kot celota predstavlja združitev moškega in ženskega božanstva z namenom reprodukcije.
V slikah Nataše Tajnik Stupar se mandorla pojavlja v različnih variantah, vendar se vedno navezuje na svoj transcendentalni pomen – mandorla kot prehod ali vez med tukaj in onstran. Slika Pot na otok (2001) nosi nazoren naslov. Na površino platna je nanizana ponavljajoča se oblika, ki jo je mogoče videti kot barvito impresijo odsevov na valujoči gladini, po drugi strani pa spominja tudi na trupe čolnov. Podobno je tudi na črni varianti slike Tora Bora (2002). Čoln je najpogostejše mitsko vozilo, s katerim umrli potuje na drugo stran. Horizontalni niz se že sam po sebi postavlja kot pasivni antipod vertikalni mandorli, v kateri prepoznamo razpoko prihoda. Novo življenje klije na sliki Kal (2001), ki je razdeljena na dve polovici. Na eni je mogoče prepoznati žitni klas in veliko seme, medtem ko na drugi v zelenkasti lokvi cveti lokvanj. Kal kot kalček, ki požene iz semena, je tu kot besedna igra postavljen ob bok kalu, kakor na Primorskem rečejo vodnemu zajetju, ki je nekoč služilo za napajanje živine. V tem času je postala voda s svojo prosojnostjo in odsevnostjo za slikarko pomemben motiv za lirično izpoved, kot element, ki se vzpostavlja v nasprotju s kopnim, pa vsebinski motiv dualistične dinamike neskončnega kroga. Na sliki Matrix (2002) se iz ozadja poetične pokrajine kot na igralni karti pojavita v spiralo zaviti kači. Po starem indijskem izročilu gre za upodobitev Kundalinija, temeljne življenjske energije, ki je pogosto interpretiran tudi kot nezavedno in libido. V evropskem izročilu zaviti kači poznamo predvsem kot del kaduceja, Hermesove palice. Hermesa so antični Grki dojemali kot božjega sla, po nekaterih interpretacijah pa je tudi vodil duše umrlih. S formalnega vidika zaviti kači kažeta dva prepletena kroga oziroma neskončno zanko. Podoben motiv je tudi Ourobourus, kača, ki grize svoj rep, vendar tega, tako kot kolo življenja, raje povezujemo z osnovnim gradnikom živega organizma – celico.
Leta 2006 je nastala slika O, my DNA, na kateri se med barvnimi zaplatami s tanko črto zarisana prvič pojavi dvojna vijačnica. Avtorica motiv zelo neposredno poveže s celico, ki nosi dedno zasnovo, a naslikana je kot vertikalno nanizane mandorle. Na tem mestu vidim ključen trenutek preskoka v ustvarjanju Nataše Tajnik Stupar, ko je za interpretacijo življenja kot pojava mite in religijo zamenjala z znanostjo. Obravnavana tema ostaja bolj ali manj enaka in tudi motiv mandorle ne izgine, vendar se uporaba abstraktnih simbolov umika oblikam, ki spominjajo na realistične upodobitve iz mikroskopa. Razpoka v onostranstvo postane en zavoj dvojne vijačnice, kakor se kaže na slikah Rastlinjak in Intergalaktika (2008). Motiv s kaduceja se namnoži, nakopiči in zgosti v materialne gmote, da bi jih človek lahko kar zgrabil kot debele ladijske konopce. Tako kot ostala mitološka bitja tudi Ourobourus ne sodi več na te slike. Njegovo mesto so zasedle celice, skrivnost življenja pa je preprosto zajeta v dedni zapis molekule DNK. Navsezadnje je v njih ključ, ki določa kdo in kakšni smo v naših individualnih življenjskih krogih. Individualna je tudi naveza, ki jo vsakdo nosi v sebi in ki povzroča tako edinstvenost kot podobnosti v sorodstvu. Na slikah se ta naveza pojavlja kot trakovi s senčnimi lisami, ki so naslikani po vzorcih tako imenovanih prstnih odtisov DNK. Z njimi je mogoče identificirati posameznika in določati sorodstvene vezi. Mogoče gre pri slikah, kot sta Sestri in Ponižnost (2010), za potrjevanje navezanosti po izvoru iz avtoričinega intimnega prostora, za iskanje lastne identitete. A tako kot se je že tudi v drugih delih, predvsem na risbah z ogljem iz leta 2005, intimizem povezoval s humanizmom, lahko tudi tu slutimo, da gre za širše zastavljeno prispodobo. Zgodbo lahko povežemo z začetkom in ugledamo mitsko podstat človeškega razumevanja bivajočega, ugledamo mogoče skupen izvor in iztek življenja. Ob sliki Knit the future (2013) pa se lahko zavemo, da imamo tudi sami sposobnost in moč ustvarjati in oblikovati naša življenja.
Vasja Nagy
Knit the future,jajčna tempera na platno, 180×90 cm, 2013.
